|
|
|
| Brez žic, a z novim standardom |
|
Računalnikov je v naših gospodinjstvih vse več - seveda pa vsak potrebuje dostop do spleta. V Monitorju zato že dlje časa sledimo razvoju brezžičnih usmerjevalnikov, končno pa smo dočakali tudi dokončen novi standard, ki obljublja višje hitrosti in daljše domete.
Že kar nekaj časa se namreč vleče zgodba z novim standardom, imenovanim 802.11n. Prvi osnutki namreč segajo v leto 2005, šele letos (oziroma lani, torej 2009) pa smo dočakali končni standard. Dejansko so ga do neke mere izsilili sami izdelovalci. Že v času standarda 802.11g so si izmišljevali načine, kako bi pohitrili prenos podatkov. Te rešitve so bile marsikdaj vezane le na opremo enega izdelovalca, kombiniranje rešitev dveh izdelovalcev je tako praviloma privedlo do nižjih hitrosti od obljubljenih.
V Monitorju smo tako že leta 2005 preizkusili prve rešitve, ki so želele postati nekaj več - so bile tako rekoč pre-N, oziroma so ponujale malo več kot takrat aktualni standard G. Ker te rešitve niso bile med seboj ravno najbolj združljive, so se pri združenju WiFi leta odločili ratificirati vmesni standard, Draft-N. Od leta 2007 naprej so tako izdajali certifikate za omrežno opremo pod oznako Draft-N, ki je bila zasnovana na drugi različici specifikacije 802.11n (Draft 2.0). Iz tega standarda pa do končne oblike smo prešli konec oktobra 2009, tu pa je pomembno predvsem to, da je standard povsem združljiv s prejšnjimi rešitvami, ki so nosile oznako Draft-N.
In čemu sploh ta boj za višje hitrosti? Hitrosti spletnih povezav sicer rastejo, a so jim brez težav še vedno kos tudi starejši usmerjevalniki 802.11g. Število računalnikov, ki jih večina usmerjevalnikov povezuje, je še vedno dokaj nizko - tudi prenašanja datotek po krajevnem omrežju na prvi pogled ni bistveno več, kot ga je bilo pred nekaj leti.
Izjemnega pomena pa je predvsem večpredstavnost. Danes ima vse več naprav vgrajene brezžične vmesnike, domači uporabniki pa tudi pričakujejo vse manj žic. Tako je naprodaj silno veliko televizorjev, ki podpirajo brezžična omrežja. Seveda pa moramo nekako spraviti do njih video in zvok, to pa je za stara brezžična omrežja že pravi zalogaj.
Na naših računalnikih imamo vse več posnetkov, ki so v visoki ločljivosti HD. Pospešeno kupujemo razne večpredstavne predvajalnike, ki jih lahko obesimo neposredno na krajevno omrežje, od tam pa posnetke pretakamo v prenosnike in druge naprave. Filmi na ploščkih Blu Ray imajo pretok podatkov 54 Mb/s - seveda imajo filmi, ki jih dobimo prek spleta, bistveno nižji pretok. Tu je seveda veliko spremenljivk, od ločljivosti pa do stiskanja, a filmi v ločljivosti 720p se gibljejo okoli nekaj Mb/s (torej 3, 4, 5 Mb/s). To je seveda že bistveno manj, a to na splošno velja za filme, ki jih dobimo prek spleta in so močno stisnjeni.
Seveda ne smemo spregledati tega, da potrebujemo konstantno hitrost povezave. Če k temu dodamo še par drugih računalnikov, ki brskajo po spletu (ali celo uporabljajo omrežje Bittorrent), se hitro pokažejo omejitve dosedanjih omrežij. Izdelovalci se tega seveda zavedajo, kar lahko sklepamo tudi po embalažah določenih izdelkov. Tu je razmeroma veliko govor o prenosu video vsebin po stanovanjih - sodeč po reklamah bi hitro mislili, da si že vsi lastimo brezžično povezljive televizorje visokih ločljivosti.
Je še kaj novega?
Bistvena lastnost novega standarda N je ta, da lahko deluje tako pri frekvencah okoli 2,4 GHz kot tudi pri frekvencah okoli 5 GHz. Prve so povsem klasične, na njih sta delovala tako standard 802.11g kot še starejši 802.11b. Pri drugi frekvenci, torej 5 GHz, pa deluje standard 802.11a (ki pa pri nas ni ravno priljubljen).
Ta frekvenca ima svoje prednosti, seveda pa tudi slabosti. Največja prednost, iz katere izhajajo tudi druge, je ta, da je praktično nezasedena. Danes je silno veliko različnih omrežij in naprav, ki delujejo pri frekvenci 2,4 GHz. V naši stolpnici brez težav naštejemo več kot deset brezžičnih omrežij, tudi bluetooth naprave delujejo pri tej frekvenci. Najdejo se tudi druge, podjetjem lastne brezžične povezave, pri isti frekvenci, denimo Garminov sistem ANT, s katerim prenašamo podatke iz osebnih trenerjev v računalnik ali pa brezžični telefoni DECT. Skratka, ta frekvenčni prostor je silno zaseden.
Pri frekvenci 5 GHz pa v naši stolpnici nismo našli niti enega omrežja - naše je lahko torej zadihalo s polnimi pljuči. Kot pokažejo tudi meritve, so iste naprave pri tej frekvenci dosegale opazno boljše rezultate. Tu pa pridemo do poglavitne omejitve te frekvence - zaradi krajše valovne dolžine se signali bolj absorbirajo v ovire na poti. Zaradi tega smo bistveno bolj omejeni z dometom in to so pokazali tudi naši preizkusi.
Idealna rešitev je torej vmesna. Najboljši usmerjevalniki že podpirajo dve sočasni omrežji. Tako lahko tiste naprave, pri katerih potrebujemo zanesljivo delovanje in visoke hitrosti, povežemo prek 5 GHz omrežja (tipični primer so televizije visokih ločljivosti). Ostale, predvsem prenosni računalniki in pametni telefoni, pa uporabljajo standardno omrežje pri frekvenci 2,4 GHz in tako izkoristijo večji domet.
Pri teh preizkusih se vedno sprašujemo, če se morda že izplača presedlati na novo tehnologijo. Odgovor je seveda odvisen od vsakega uporabnika, predvsem od tega, ali je zadovoljen s trenutno rešitvijo. Če pa vse več tarnamo nad počasnim prenosom najnovejšega najstniškega vampirskega filma med stacionarnim računalnikom in prenosnikom pa bo usmerjevalnik N kar dobra rešitev.
Vir: monitor.si, (Jure Forstnerič)
|
|
|
|
|
|
|
