|
|
|
| Kaj banke vedo o vas? |
|
Če boste v bližnji prihodnosti najemali kredit, se ne čudite, če bo banka poznala vse vaše finančne poteze. Limite in posojila pri drugih bankah, poroštva, stanje na kreditnih karticah … Je to upravičeno ali gre za poseg v potrošnikove osebne podatke?
SISBON je informacijski sistem, ki so ga banke in hranilnice vzpostavile 1. 1. 2008 tako, da so omogočile medsebojno izmenjavo in obdelavo osebnih podatkov o komitentih, ki so povezani z njihovo kreditno sposobnostjo. Dostop do teh podatkov, ki zajemajo celotno finančno poslovanje potrošnika, naj bi bankam omogočal lažje odločanje o tem, ali bodo posojilo odobrile in pod katerimi pogoji. Vzpostavilo ga je Združenje bank Slovenije, Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) pa sistem delno kritizira, češ da banke zbirajo več informacij, kot je potrebno, in da so možne potencialne zlorabe. Banke namreč nameravajo v omenjeni sistem vključiti tudi širok krog drugih ponudnikov, od ponudnikov kreditnih kartic (Diners in American Express, Mercator kot izdajatelj plačilne kartice Pika ali Petrol kot ponudnik plačilne kartice Magna) pa vse do različnih lizing hiš, zaradi česar bi lahko prihajalo do učinkovitega in skritega trženje z osebnimi podatki potrošnikov. Banke in ostali ponudniki pa se bodo zdaj lažje osredotočili na dobičkonosne stranke in maksimiranje dobička pri vsakemu posameznemu potrošniku.
Sicer pa podatkov, zbranih v sistemu SISBON, zakonsko ni dovoljeno uporabljati za kakršnokoli trženje. Osebni podatki so v sistemu zaupne narave, prav tako pa naj bi se dostop do njih beležil in nadzoroval. Toda nihče ne more zagotoviti, da do zlorab ne bo prihajalo. Zaradi polemik pa je v okviru zakona prišlo do dopolnitev v samih členih zakona.
"V Zakonu o bančništvu so bili na novo opredeljeni krog udeležencev, tipi podatkov in sankcije za kršitve, ravnokar pa se v okviru razprav o vsebini novega Zakona o potrošniških kreditih odloča o nadaljnjih spremembah. Veliko dejavnikov je še nedorečenih, obenem pa, vsaj po mojih informacijah, vsi upravičeni udeleženci še niso vključeni v sistem (leasingi in izdajalci plačilnih kartic).“ nam je povedal Boštjan Krisper iz Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS).
Informacije o upravičenih udeležencih pa smo preverili tudi na Združenju bank Slovenije. "Dostop do sistema imajo banke in hranilnice, ki poslujejo v Sloveniji, v sistem bi se morale s 1.1.2010 vključiti tudi finančne institucije s sedežem v RS, katere pretežna ali izključna dejavnost je opravljanje storitev finančnega zakupa. Lahko pa se v SISBON vključijo tudi pravne osebe s sedežem v RS, ki opravljajo storitve izdaje osebnih kartic z odloženim plačilom (če imajo na leto izdanih več kot 50.000 kartic). Druge institucije skladno z ZBan niso vključene v SISBON." nam je sporočila Hermina G. Vičič iz Združenja bank Slovenije.
Dostop do velike količine osebnih podatkov ponudnikom finančnih storitev omogoča kreditiranje potrošnikov do roba, z agresivnim trženjem pa tudi preko njihovih dejanskih potreb. Takšna situacija je v ZDA in Veliki Britaniji močno prispevala k aktualni finančni krizi.
Boštjan Krisper iz ZPS nam je še povedal, da je glavni namen ocene bonitete določitev stopnje tveganja posameznega potrošnika. Če tako transakcijski račun vsebuje storitev rednega limita, banka lahko zavrne odprtje transakcijskega računa, če oceni, da je potencialni komitent zaradi finančne preteklosti prerizičen. Kjer je tveganje višje (večja obremenjenost, problemi pri odplačevanju preteklih obveznosti itd.), banka to tveganje potrošniku lahko zaračuna v obliki višje obrestne mere.
Kako bi lahko v teoriji banke in hranilnice uporabile osebne podatke in potencialno škodovale potrošniku?
 Na ZPS so že ob sprejetju novele opozarjali na potencialno diskriminacijo potrošnikov. Kaj hitro lahko namreč finančno šibkejši plačujejo dražje za isto storitev, kakor pa tisti komitenti, ki za banko predstavljajo manjše tveganje. Lep primer tovrstne diskriminacije je iz prakse v Nemčiji, kjer kreditojemalce prav tako uvrščajo v različne tvegane razrede. Tisti, ki ima slabšo boniteto, plača višjo obrestno mero. S tem ko banka zaračuna višjo obrestno mero, s tem pravzaprav umetno poveča možnost kreditojemalčeve plačilne nesposobnosti.
Če pa bi na primer do podatkov iz baze SISBON lahko poleg bank in hranilnic dostopali tudi ostali finančni subjekti (kot je bilo to sprva z zakonom opredeljeno), kot so to na primer razne lizing hiše, podjetja za kataloško prodajo, ponudniki elektrike, telekomunikacijska podjetja in podobno, bi lahko te podatke te ponudniki izrabili v svoj prid. Dostop do teh podatkov bi jim namreč omogočal, da preverijo, ali se s posameznikom sploh splača poslovati. Tako bi na primer nek ponudnik mobilne telefonije lahko zavrnil potrošnikovo prošnjo za sklenitev naročniške pogodbe, ker bi na podlagi vpogleda ugotovil, da potencialna stranka ni primerna za poslovanje. Potrošnik pa bil zaradi tega prisiljen uporabljati predplačniško storitev, ki pa je lahko seveda znatno dražja.
Vir: cekin.si
|
|
|
|
|
|
|
|
